INTERVJU

Upanje umre zadnje, pravi avtorica besedil Damjana Kenda Hussu

Njeno ime je z zlatimi črkami zapisano v zgodovino slovenske glasbe. V čase, ko so njena besedila praviloma krojila glasbene festivale. V domišljijskem svetu je najbolj doma. Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana novinarka, po prepričanju ljubiteljica pisanja.

Poznana po mnogih uspešnicah

Damjana Kenda Hussu je priljubljena avtorica besedil, ki je s svojimi teksti štirinajstkrat sodelovala na slovenskem nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije.

Poznana je po številnih uspešnicah, med katere spadajo Čudeži smehljaja, Dovolj, Hokus pokus, Kje si, Našel si me, Nekaj lepega je v meni, Oblaki, Tvoj glas, Ujel si se, Vse in Znamenje iz sanj.

Vaše festivalsko udejstvovanje se je začelo na Melodijah morja in sonca 1998. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Do sodelovanja na glasbenih festivalih je vedno prihajalo na pobudo izvajalcev in skladateljev, o kakšni lastni spodbudi torej ne morem govoriti. Nekako so me našli. Včasih je sicer že obstajalo besedilo, ki ga je kdo uglasbil in ponudil izvajalcu, drugič pa je skladbo za festival želel izvajalec, ki se je obrnil na skladatelja, in potem je besedilo nastalo na melodijo. Že pred prvo udeležbo na festivalu sem začela pisati besedila za glasbo. Prva besedila sem napisala za album Dve sonci, ki ga je posnela skupina Avia Band, nato pa so v stik z menoj prihajali tudi drugi glasbeniki. In nekateri so se pač prijavljali na festivale.

Damjana Kenda HussuFoto: Peter Uhan

Glavni junak iz besedila Prihrani besede se nepričakovano odzove na konec ljubezenskega razmerja. Gotovo ste med pisanjem pomislili, kako bi se ga vi osebno lotili. Drži?
Za besedila sem se navdihovala – preprosto – iz življenja. Iz opazovanja dogajanja in življenj drugih, včasih iz lastnih izkušenj, pogledov, razmišljanj, razpoloženj. Prihrani besede je verjetno kombinacija mojih in tujih izkušenj. Saj vsi vemo, kako je, ko se neko ljubezensko razmerje izpoje, ko ga je treba končati. Tisti, ki ga prekinja in želi biti pri tem obziren, trosi fraze, kot so: »Krasen oz. krasna si, a nisva za skupaj. Zaslužiš si boljšo oz. boljšega od mene, oprosti. Nočem te prizadeti, vendar tole ni zame.« In podobno. Ne glede na to, kako nežne in spodbudne besede izbiramo, na drugi strani vzbujajo žalost, bolečino, mogoče jezo. Konec razmerja neizbežno pusti grenke sledi in tega nobene, še tako skrbno izbrane besede ne morejo spremeniti. Lahko bi ostale neizrečene, izid bi bil enak.

Od vaših besedil se me je najbolj dotaknil Jin-jang, v katerem opisujete nedeljivi moški in ženski princip. Od kod ideja za nekoliko filozofski tekst?

Pravzaprav ne gre za filozofijo, prej za spoznanje, da se vse preliva, izmenjuje, spreminja. Da je danes tako, jutri drugače. Da se na iste impulze različno odzivamo. Da smo včasih na tleh, drugič letimo. Da so občutenja, ki nas vodijo, bivalentna. Da ima vse svoj kontrast. Besedilo s podobno vsebino sem sprva napisala na neko drugo melodijo, a se je skladatelju zdelo prezahtevno in premalo razumljivo, zato ga izvajalcu sploh ni predstavil. Obležalo je torej v predalu in sem ga čez čas preoblikovala. Novo različico sem poslala Marinu Legoviču, s katerim sva veliko in dobro sodelovala, in nastala je pesem za odlično pevko Polono Furlan. Vsi zadovoljni.

Če izhajamo iz besedila Črna magija, lahko rečemo, da Kristina verjame v boljši svet, ki bi moral obstajati. Ali mogoče celo obstaja nekje?
Besedilo Črna magija je bilo prvotno malce drugačno. Imen sem se v besedilih načeloma, če se je le dalo, izogibala, da ne bi prihajalo do povezav z osebami. S tistimi, ki jih poznam, ali z neznanci, ki jim je pač tako ime. Kristina je v to besedilo prišla na željo Janeza Bončina – Benča, ki ga je uglasbil. Končna vsebina skladbe Črna magija je nastajala v neposredni interakciji z avtorjem glasbe in s prilagoditvami besed melodiji. Benč je skladbo sprva nameraval ponuditi drugemu izvajalcu, a je nazadnje ugotovil, da se melodija, ki na nekaterih mestih doseže precejšnje višine, prilega njegovemu pevskemu razponu, zato se je odločil, da jo zapoje sam. Hja, in ko je na generalki za Slovensko popevko 2003 v Križankah zapel eno izmed teh najvišjih leg z besedama črna magija, je platnena streha nad odrom in avditorijem zaplapolala kot jadro, ulilo se je kot iz škafa, veter je raznašal orkestrske note. Prava črna magija. Nadaljevanje generalke je sicer preprečila, ni pa vsemogočna, saj jo, kot pravi besedilo, premaga svetlejša sila – ljubezen. In to je sporočilo, ki ga je Benč namenil Kristini, da bo še verjela v pravljice in premagovala grdobije resničnosti.

V besedilu Samo je upanje močno prisotno. Kaj vam pomeni to duševno stanje?
Upanje? Upanje umre zadnje. A le zato, kot se rada pošalim, ker je neumnost neumrljiva.

Zdi se, da moški v komadu Ne računaj name ni zadovoljen z našim svetom, pripovedovalka pa vseeno opazi vse njegove lepote. Kaj je vam uspelo dognati, da je tisto, kar ohranja svet lep?
Pravzaprav sem imela v mislih moškega, ki mu nikoli ni nič prav in za vse krivi druge ter okoliščine. Spremembe, rešitve in oporo pričakuje od svoje sopotnice, ki pa ji enkrat to prekipi. Svet je tak, kot je. Treba se je prilagajati in vsak zase ga mora spreminjati. Treba se je spopadati s težavami, si prizadevati po najboljših močeh in uživati v lepih trenutkih.

Na nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije ste sodelovali štirinajstkrat, zadnjič leta 2009. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?

Lepo je bilo sodelovati, kakšne modrosti me pa nacionalni izbor za Pesem Evrovizije ni naučil. V zaodrju smo se nekajkrat celo imenitno zabavali, zlasti s Tuliem Furlaničem in z Alenko Pinterič, ki sta ob skladbi Zlata šestdeseta priredila »kostumsko dramo« in odličen nastop. Pa s Steffy in z zasedbo donald TrumpeT ter njihovim ognjevitim nastopom s skladbo Zadel si me v živo na odru in za njim. Celo odojek je bil na mizi, kot se spomnim. Sicer pa sem raje neopazen človek zakulisja in se vseh glasbenih festivalov, na katerih sem sodelovala z besedili, »in situ« nisem udeleževala.

Vemo, da nekatera vaša besedila nosijo vsaj nekaj prispodob, kdaj pa kdaj kakšno stvar zamaskirate. Vas, sploh pri tekstu In situ, ni skrbelo, da ne bi kaj odletelo mimo?
In situ, kar pomeni na kraju samem, so na seznam izbranih skladb za Slovensko popevko 2011 sprva zapisali kot In si tu. Že to je odletelo mimo, a smo popravili. Anika Horvat je bila na glasbenem festivalu nagrajena za najboljšo interpretacijo, sicer pa, kot se mi zdi, skladba, čeprav je bila marsikomu všeč, ni naletela na kakšen poseben odziv. Zanimivo je, kako si ljudje iz pesniških oblik prevajajo zgodbe v prozo. Besedilo pesmi Ljubi me naskrivaj, ki jo poje Tulio Furlanič, so ljudje razumeli kot zgodbo o varanju, v resnici pa gre za ljubezen dveh oseb v manjšem kraju. Osebi želita nekoliko zasebnosti, nekaj lepega samo zase. Brez komentiranja in zavidanja nepoklicanih.

Z besedilom Miniatura ste se poklonili dobrosrčnim ljudem, njihovim mehkim besedam in močnim ramenom. Kaj vse tiči za tem simbolom?
Vsi potrebujemo zatočišče, varen pristan. Kraj, kjer se počutimo varno in domače. Kjer smo lahko to, kar smo. Kjer si dovolimo biti odkriti in zaupati. Pa ne le v smislu prostora, ampak tudi družbe.

Kakšno bistveno sporočilo bi radi predali bodočim generacijam? Bo to prijaznost?
Če ne prijaznost, pa vsaj strpnost in vljudnost. In glasbo naj poslušajo na kvalitetnih napravah, da človeški sluh ne bo evolucijsko nazadoval.

Sorodne novice

25.9.2021

Nino Ošlak od nekdaj velik ljubitelj elektronske in plesne glasbe

20.9.2021

Dueti so priložnost, da se zlijejo čustva dveh izvajalcev v novo celoto

19.9.2021

Božidar W. Wolf: Verjamem, da bo tudi ta pesem segla v dušo ljudem

15.9.2021

Irena Vrčkovnik pred koncertom: Zaradi Eme sem doživela Evrosong

13.9.2021

Ženski trio Katrinas z aktualnim sporočilom za današnji čas

Facebook

Twitter