EKSKLUZIVNI INTERVJU

Minka Lavrič: Dovolim si sanjati

Minka Lavrič. Nadarjena pevka in pripovedovalka zgodb. Deklica brezčasne glasbe in liričnih besedil z značilnim otroškim patosom. Je iskrena. Pesmi, v katere da dušo, poslušajo, prepevajo in občutijo vsi primorski rodovi. Ravno glasba je močno zaznamovala njeno otroštvo. Pred njo pa je svet, ki je samo čakal, da opozori nase

Primorka Minka Lavrič je dvanajstletno dekle iz Pirana, po horoskopu je škorpijonka. Rodila se je 6. novembra 2007, in sicer v Izoli. Trenutno obiskuje Osnovno šolo Cirila Kosmača Piran, kasneje pa si želi postati učiteljica športa ...

Ko sem brskal po tvojih nagradah in priznanjih, kar ni bilo konca. Na kateri dosežek si najbolj ponosna?

Vsak nastop, vsako tekmovanje prinese nove glasbene izkušnje, ob tem pa spoznaš mnogo zanimivih ljudi. Razvijejo se tudi nova prijateljstva med mladimi pevci. Vsak festival je po svoje zanimiv, zato bi le stežka izpostavila katerega izmed mnogih. Že to, da zastopaš Slovenijo v tujini, je velika nagrada. Zelo sem bila srečna, ko sem na festivalu v Bolgariji prejela nagrado za najboljšo pesem. Po nastopu so vse nastopajoče peljali v delfinarij, kjer so delfini z repom odbijali žoge. Moj oče je snemal to turistično atrakcijo in ena izmed žog je priletela naravnost proti nam, tako mu je zbila telefon iz rok. In prav take stvari naredijo festivale še bolj zabavne. Tekmovanje je le del doživetja. Ponosna sem tudi na nagrado na festivalu v Parizu, kjer sem si delila prvo mesto. V Franciji so se predstavili mladi pevci in plesalci s celega sveta, bilo je veliko različnih kategorij. Nekateri folklorni nastopi so bili res vrhunski. Nepozabna izkušnja pa je bil tudi nastop na festivalu v Rusiji. Tam smo bili v začetku februarja in temperature so bile temu primerne. Predstavila sem se s skladbo Svetla misel za mir sveta ter še s komadom Zimnaya skazka. Slednjega sem zapela v ruskem jeziku. Na festivalu v Srbiji pa sem s pesmijo Biti otrok zmagala v svoji kategoriji in prejela sem številna vabila na mednarodne festivale.

Draga Minka, prijazno pozdravljena. Kako se je vse skupaj pravzaprav začela vaša glasbena zgodba?

Živijo, Rok. Glasba me pravzaprav zanima že od nekdaj, od malih nog. Zelo rada sem prepevala, igrala na različna glasbila, poigravala sem se z ritmi in poplesovala. Ko sem bila stara tri leta, sem s pomočjo očeta presenetila mamo za njen rojstni dan. Zanjo sva posnela venček otroških ljudskih pesmic. Ta CD še dandanes z veseljem poslušamo pri nas doma, kjer se noro zabavamo. Ker je oče tudi glasbenik, sem vedno spremljala, kako so nastajale njegove pesmi, in sicer od prvih osnutkov do končnega posnetka. Studijska snemanja so se mi zdela še posebej zanimiva, zato sem z navdušenjem s slušalkami na glavi pela v mikrofon ali pa sem sedela v očetovem naročju, ko je igral na klaviature. Še dandanes je snemanje moj najljubši del, ko iščem nove načine in posledično eksperimentiram z glasom. Ena izmed posebnih izkušenj je bila tudi ta, ko smo v studiu posneli himno vrtca. No, istega leta pa sem posnela tudi svojo prvo skladbo, otroško pesmico z naslovom Piranske mačke. Na avdiciji za festival Brinjevka v Sežani sem prepričala strokovno žirijo in se tako uvrstila med nastopajoče. Četudi je bil to otroški festival, je bila organizacija samega dogodka na zelo visokem nivoju. Mlade pevce je v živo spremljal orkester, spremljevalne vokale pa je pel otroški pevski zbor. Pred nastopom smo se velikokrat vsi nastopajoči zbrali na vajah, da je dirigentka lahko vse uskladila. Leto kasneje sem se s pesmijo Anbot u P'rane predstavila v Kopru na festivalu FeNS. Takrat sem prejela vabilo na festival Raspjevane pahuljice, ki je potekal v Bosni in Hercegovini. Nosila sem solinarsko nošo, kar je bila neke vrste posebnost. Zanimiv je bil tudi hrvaški festival Čarobna frula, saj me je njihov pevski zbor spremljal v slovenščini. Sem pa ravno v Banja Luki prvič pela pred večtisočglavo publiko, to je bil Djurdjevanski festival. Jaz sama v tujini, starši pa doma.

Mlada glasbenica na festivalu FeNS 2019. Foto: Mojka Mehora Lavrič

Večkrat si sodelovala na festivalu FeNS. Kakšna je tvoja izkušnja prireditve?
FeNS je eden izmed mojih najljubših festivalov. Kot sem že povedala, sem začela svojo glasbeno kariero na domačih tleh, od koder sem poletela v širni svet. Prej omenjeni FeNS sodi v sklop mednarodnih festivalov, kar pomeni, da v večini primerov festivalska nagrada sproži tudi uradno vabilo na festival v tujini. Nagrado ti osebno podeli direktor festivala iz tujine, kar je resnično posebna čast. Festivalske skladbe so izdane na zgoščenki, posledično se nam nikoli ne izmuznejo iz spomina. Nenazadnje pa festival snema televizija, kar je ponovno posebna izkušnja. Če se osredotočim na samo organizacijo festivala, lahko povem, da je razdeljen na več starostnih kategorij. Najlepše je to, da se skupaj z nekaterimi pevci in z voditeljico Damjano Golavšek srečujemo na FeNS-u vsako leto. Vedno se razveselimo drug drugega. Ker poteka festival v čudovitem Kopru, je vzdušje v Taverni poletno, sproščeno. Med vajami in nastopom pa celo včasih najdemo tudi čas za skok v morje.

Marsikateri domači oziroma tuji glasbenik uporablja svojo glasbo kot sredstvo širjenja miru in strpnosti. Tvoja skladba Svetla misel za mir sveta je tudi v opomin. Je denimo miroljuben odziv na kaos po svetu, a hkrati ljubezenska izpoved življenju. Drži?

Vsaka pesem je v bistvu naš družinski projekt, ki se vedno začne z neko osnovno idejo, na kateri je potrebno graditi. Pomembno je, da je pesem sporočilne narave. Še posebej v primeru, ko je namenjena mladim poslušalcem. Takšna je tudi pesem, ki si jo omenil. Začne in konča se s sporočilom, da čisto vsak od nas lahko prispeva k miru v svetu. Žal je mir v svetu vedno aktualna tema, ima pa glasba moč, da nas povezuje. Na festivalih se srečujemo mladi iz različnih držav in iz različnih kultur, a vedno se zelo lepo razumemo. Čudovito bi bilo, če bi bilo tako tudi drugod po svetu.

Veliko ljudi gleda na tvoj uspeh pravljično. Popestriš številne prireditve, Štefica Stipančević te je vzela v bran, prišla si do številnih festivalskih nagrad. Je res vse tako zelo rožnato?
Če sem popolnoma iskrena, je trenutno čisto vse, kar počnem, zelo zabavno. Seveda pa je pomembno, da človek z nobeno stvarjo ne pretirava. V mojem življenju so pomembne še druge stvari. Zelo rada plešem, treniram gimnastiko, igram kitaro, igram v gledališču in hodim v hribe. Ker je oče glasbenik, mama pa avtorica besedil, vedno skupaj kaj ustvarjamo. Nekdo od nas treh dobi idejo in tako se vse skupaj začne. Skupaj sodelujemo v vseh fazah nastajanja neke skladbe, kar vključuje glasbo, besedilo, aranžma, celostno podobo, koreografijo. No, tudi na obleko ne smem pozabiti. Ta del je za dekleta še posebej zanimiv. Vesela sem vsakega nastopa, od šolskih do tistih na mednarodnih odrih. Zaenkrat mi ni prenaporno, petje v povezavi z nastopanjem me zelo navdušuje. Nekega dne si želim zaigrati v kakšnem muzikalu, ki združuje gledališko igro, petje in ples. Letos smo v okviru šolskega glasbenega projekta pripravljali muzikal Ledeno kraljestvo, jaz sem bila snežak Olaf, ampak nam je na žalost pandemija prekrižala načrte. Sem pa imela v času karantene veliko časa za ustvarjanje. V domačem studiu smo pripravili in posneli kar tri nove komade, dva sta celo v angleškem jeziku. Nove pesmi so vsebinsko zelo drugačne od prejšnjih, celo zahtevnejše. Vsaka pesem je nov izziv.

Minka po nastopu v solinarski noši.Foto: Mojka Mehora Lavrič

Vemo, da nekatera tvoja besedila nosijo vsaj nekaj otroške radovednosti. Denimo pesem, v kateri se sprašuješ, kakšne barve je sreča, je izjemno pomenljiva. Kaj vse tiči za tem simbolom?
Otroci barvamo svet z najbolj pisanimi barvami, ki se prelivajo med seboj. Želja vsakega otroka je ta, da bi bil svet čudovit kakor mavrica. Življenje je bel list, na katerega nanašamo barve. Vsaka barva pa odraža naše počutje, z barvami poustvarjamo tudi naša doživetja. Pri ustvarjanju skladbe Barve sreče smo razmišljali, s katerimi barvami človek ponazori ljubezen ali srečo. Mislim, da je v glasbi pomembna predvsem domišljija. Tukaj ne sme biti omejitev in tako te glasba kar sama ponese.

Utrinek z generalke na festivalu v Parizu.Foto: Mojka Mehora Lavrič

Videti je, da imaš glasbo v krvi. A kot je povedal že tvoj oče Aleš Lavrič, ste si v družini povsem različni. V čem se potemtakem razlikujete in kaj imate skupnega?
Priznam, da smo si karakterno zelo različni. Skupna točka naše družine pa je seveda glasba. V glasbo so vpeti tudi moji starši, zato se pri nas doma vedno dogaja kaj v povezavi s samo glasbo. Pojemo, plešemo, igramo na različna glasbila. Ni nam dolgčas, ne. Problem nastane le, kadar kdo potrebuje malo tišine za učenje. No, povezuje nas tudi šport. Mama je učiteljica športne vzgoje in tako je veselje do športnih dejavnosti prenesla tudi na nas. Združuje nas pa tudi skupno veselje do potovanj, zaradi česar smo se pripravljeni odreči mnogim stvarem. Na vsako potovanje se pripravimo zelo resno, obenem so naše počitnice precej aktivne. Zanimivo je to, da so naša potovanja kljub načrtovanju vedno polna dogodivščin in presenečenj. Naše zadnje potovanje je bilo pozimi, ko smo z najetim avtomobilom dodobra raziskali čudovito Jordanijo. Očarala nas je starodavna Petra, kopali smo se v Mrtvem morju, puščavo pa smo prečkali s kamelami in s terenskimi vozili. Bilo je nepozabno doživetje. Letošnje počitnice pa bomo preživeli v Sloveniji, ki jo tudi sicer zelo radi raziskujemo.

Minkino zabavno snemanje že od malih nog.Foto: Mojka Mehora Lavrič

V svojih pesmih pogosto seciraš vsakodnevne okoliščine življenja, v katerih se kot glavni pripomoček za preživetje kaže pogled na svet skozi otroške oči. Kako občinstvo doživlja te zgodbe, ki jih piše Tvoja mati Mojka Mehora Lavrič?
Pomembno je, da glasba doseže ciljno publiko. Moja mama je nekoč za mlado pevko napisala tekst z naslovom Do vsakega srca. V koreografiji, ki spremlja pesem, plesalci tudi kretajo, saj želijo seči res do vsakega srca. To pesem, ki je bila kasneje prevedena še v angleščino, tudi sama rada pojem, saj ima globoko sporočilo. Nekatere skladbe so lahkotnejše, bolj otroške. Spet druge so napisane v našem narečju. Skladbi Piranske mačke in Anbot u P'rane na igriv način opisujeta življenje v našem lepem Piranu. Na življenje ob morju je vezana tudi pesem Sem kot galeb, ki govori o tem, kako lahko z razprtimi krili iz rodnega mesta poletimo v širni svet in se kasneje tudi vrnemo. Ostale skladbe pa so bolj razmišljajoče, takšna je tudi pesem Biti otrok.

Je glasba namenjena zgolj užitku?

Mislim, da je glasba v prvi vrsti namenjena užitku, seveda pa ima tudi neko sporočilno moč in nas povezuje. Glasba je res nekaj univerzalnega in prav vsi jo imamo zapisano v genih. Imamo številne zvrsti glasbe, zato se prav vsak lahko najde v eni izmed mnogih. Moj oče je glasbenik, dolga leta je bil to tudi njegov poklic. Pa vendar je glasba pri nas v prvi vrsti namenjena zabavi in sprostitvi.

Si dovoliš sanjati tudi z odprtimi očmi? Kje in kako se vidiš čez nekaj let?
Mladi vedno sanjamo z odprtimi očmi, vendar je pomembno svojim sanjam tudi slediti. Nič se ne zgodi kar samo od sebe, za doseganje ciljev sta potrebni delavnost in vztrajnost. Poleg glasbe pa je zame zelo pomembno tudi področje športa. Želje se bodo najbrž še spreminjale, ampak trenutno si želim postati učiteljica športa. Petje me bo po vsej verjetnosti spremljalo kot konjiček, kot zabavno preživljanje prostega časa. Zelo rada nastopam in se udeležujem različnih glasbenih festivalov, zato vsekakor upam, da bo vse to še naprej pomemben del mojega življenja. Zagotovo pa si vsak mlad pevec želi nekega dne nastopiti tudi na kakšnem večjem festivalu, kot je tudi Pesem Evrovizije. In ja, dovolim si sanjati.

In prav je tako. Srečno, Minka.
Hvala za povabilo, srečno.

Aktualno dogajanje lahko spremljate še na našem družbenem omrežju TWITTER in FACEBOOK.

Sorodne novice

21.10.2020

Kdo bo nasledil Evo Hren in Ano Soklič? 23. november je zadnji rok

13.9.2020

Slovensko noto 2020 je osvojila Larisa Leva iz Slovenske Bistrice

8.9.2020

Pred vrati je festival FeNS 2020

4.9.2020

Poletna noč 2020: Tokrat odmevala džezovsko obarvana glasba

2.9.2020

Koncert posvečen MMS-u odmeva, organizatorji pojasnili ozadje zgodbe

Facebook

Twitter