EKSKLUZIVNI INTERVJU

Na Dunaj kar z zabojem slivovke

Osmega aprila mineva natanko 48 let, od kar je evrovizijski festival potekal na Dunaju. Na odru je kot predstavnik takratne Jugoslavije stal Lado Leskovar. S pesmijo Vse rože sveta je zasedel osmo mesto, kar je še danes ena najboljših uvrstitev slovenskih predstavnikov na evrovizijskem festivalu.

To je sintetična glasba. Če je glavna gospa Miša Molk, ki nima nobene glasbene izobrazbe, pa javno komentira, kdo je dobro, kdo pa zanič pel v živo, potem se vse neha.

Lado Leskovar o Emi

V zvezi s tem festivalom smo se pogovarjali z njim o njegovih bogatih evrovizijskih izkušnjah, saj je festival spremljal ne le kot izvajalec, temveč tudi kot novinar in urednik. Lado Leskovar je izjemno zanimiv sogovornik, saj nam je poleg svojih spominov natrosil še vrsto mnenj in stališč o dogajanjih v sodobni zabavni glasbi. Kot še vedno aktiven pevec, ki je na sceni že več kot pol stoletja, ima še veliko povedati.

Lado LeskovarFoto: Stane Sršen

Kako pa so ti izbori potekali? Je bilo kaj drugače kot na drugih festivalih?

Jaz sem to doživljal kot normalno delo. Jasno, da se človek želi čim bolje uvrstiti, če je že v tem poslu, ampak kakšnih velikih razočaranj ni bilo.

Vsi glasbeniki smo se zelo lepo družili. Veliko smo nastopali skupaj na najrazličnejših prireditvah po celi Jugoslaviji. Med drugim sem že leta 1965 ali 1966 pel s splitskimi Delfini, Oliver Dragojević se jim je pridružil šele leta 1968. On je izjemen glasbenik, zame je najboljši pevec vseh časov.

Vaša evrovizijska zgodba se začne že pred letom 1967, saj ste nekajkrat sodelovali na jugoslovanskih predizborih pred tem. Zanimivo pa je, da niste zastopali ljubljanske TV, ampak ste peli za TV Zagreb ali TV Beograd. Zakaj ste bili v Ljubljani nekaj časa na črni listi?
Ko bi jaz točno vedel! Po prvih posnetkih za radio in zmagi na Slovenski popevki 1963 s pesmijo Malokdaj se srečava sem bil nekaj časa zelo popularen, potem se pa kar nenadoma moji posnetki na radiu niso več vrteli. Ko sem vprašal tedanjega direktorja radia Merčuna zakaj, mi je dejal: »Lado, ti nisi lik socialističnega pevca! Ti žališ ljudi s svojo frizuro.« Pa sem takrat nosil krajše lase kot sedaj, to se da dokazati s fotografijami. Res pa je, da se na odru nisem obnašal kot pevci do takrat, da sem kdaj tudi kaj rekel ob napovedi skladbe, da sem med petjem zajamral ...

... Pa vsaj malo bolj moderno sem se poskušal oblačiti. Čeprav ni bilo veliko denarja, sem le kdaj pogledal v kakšen modni časopis ali opazoval, kaj se nosi v Italiji ali v kakšnem filmu. Bil sem tudi prvi, ki je nosil puloverje z visokim ovratnikom, nisem hotel nastopati zgolj v beli srajci. Bil sem zelo popularen, včasih sem dobival po sto, dvesto pisem na teden. Tega pri nas do takrat nismo poznali. Tudi igralci niso bili tako popularno, kar spomnimo se, kakšne težave je imel Stane Sever, ki je tudi hotel malo bolj po svoje. In to jim je šlo v nos. Moje posnetke so fizično odstranili iz radijske fonoteke s kartotečnimi listki vred. Ko sem potožil o tem takratnemu uredniku Dnevnika Sattlerju, je šel preverit in so jih samo zanj dali spet nazaj. Ampak je nato tudi on ugotovil, da je bilo vse res, in mi je dal prav.

Ste pa v Jugoslaviji sodili v prvo ligo izvajalcev. Za evrovizijski izbor leta 1965 je neka zvezna komisija sestavila seznam primernih izvajalcev in skladatelji so lahko izbirali samo s tega seznama. Na njem ste poleg Marjane Deržaj, Lole Novaković, Viceta Vukova, Iva Robića, Gabi Novak in še nekaterih tudi vi. Zanimivo pa je, da so vsi slovenski komponisti za svojo pesem izbrali Marjano Deržaj.
Zato pa sem tega leta pel za TV Zagreb in Beograd: Kalogjerovo Sonato, za katero je zelo simpatično besedilo napisal Arsen Dedič, in Vetar s planine, ta je bila v precej južnem ritmu, v pet- ali sedemosminskem taktu.

Boste po 48 letih obiskali Dunaj?

Pred meseci sem se ponudil uredniku, da bi bil kot eden redkih še živečih in aktivnih takratnih nastopajočih lahko zanimiva atrakcija za Slovenijo, pa ga ni zanimalo.

Leta 1966 ste sodelovali s pesmijo Tvoj osmeh, ki jo je napisal Vuk Stambolović ...
Vuk Stambolović je zelo zanimiva osebnost. Študiral je medicino in je zdaj doktor Stambolović. Imel je zelo posebne poglede na svet, skoraj bi rekel nekakšna para-razmišljanja. Ampak njegove kompozicije so bile preveč komplicirane ali pa preveč enostavne, pa se kaj ni ujemalo z besedilom. Kot človeka ga imam zelo rad, kot komponist mi pa ni bil preveč všeč.

Se kaj spominjate dogajanja leta 1966, ko so Berti med ponovitvijo zmagovalne skladbe Brez besed žvižgali in je komaj odpela do konca?
To je bilo v Beogradu, v dvorani Doma sindikatov. Verjetno je občinstvo mislilo, da bi moral zmagati Đorđe Marjanović. Takrat se je prvič bolj javno pokazal nacionalizem.

Izbor je leta 1967 potekal v palači Hofburg.Foto: ORF / Songcontest.orf.at

So zato potem naslednje leto v Ljubljani izbor organizirali v studiu, da bi se izognili škandalu z občinstvom?
Tega pa ne vem. Takrat so to razlagali s tem, da v Ljubljani ni primerne dvorane in da bi bili preveliki stroški s sceno.

Leta 1967 ste bili očitno pomiloščeni, saj ste zastopali TV Ljubljana.
Verjetno. Pomilostil me je Milan Lindič, ki je bil takrat urednik na televiziji. Pel sem nekaj njegovih prevodov francoskih šansonov - Becaudovo Natalie, Aznavourjevo Bon anniversaire in še nekatere. Za Natalie je celo Gilbert Becaud sam rekel, da sem jo po njem najbolje zapel in me je povabil v Pariz, kjer sem jo na francoski televiziji zapel v slovenščini. Lindič je napisal tudi besedilo za Vse rože sveta, uglasbil pa jo je Urban Koder.

Ste posneli še kakšno ESC pesem?

Congratulations. In to v hrvaščini in slovenščini. Hrvaška verzija je izšla tudi na plošči pri Jugotonu, slovenska bi pa morala biti v radijskem arhivu ali pa smo jo izvajali samo v kakšni TV-oddaji.

Milan Lindič je prevedel tudi evrovizijsko zmagovalko iz prejšnjega leta, Jürgensovo Merci, cherie. Zanimiv se mi zdi podatek, da ste jo posneli 18. marca 1966, sam evrovizijski festival je bil pa 5. marca – torej prej kot v dveh tednih.
Takrat se je tako delalo. Ali pa še hitreje. V Beogradu smo včasih v soboto zvečer gledali sanremski festival, ponoči pa so že za nagrajene pesmi naredili besedila in aranžmaje in smo jih v nedeljo posneli.

Lado Leskovar na odru Slovenske popevke.Foto: Alesh Maatko

Kako pa je potekala odprava na Dunaj?
Potovanje je bilo grozno. Peljali smo se s starim volkswagnovim kombijem, ki je kihal in puhal, da je vse smrdelo. V klancu na Semmeringu, takrat še ni bilo avtoceste, se nam je pa še pokvaril. Stanovali smo v nekem hotelu sicer v središču mesta, ampak v sobi je bil samo umivalnik, kopalnica pa na koncu hodnika. Vse delegacije so prirejale sprejeme po dunajskih hotelih, mi pa nismo imeli denarja. Sam sem kupil zaboj Badelove slivovke in ga pretihotapil na Dunaj. Pa je imel naš sprejem največji odziv.

Sam vlagal plošče v mape

Ob festivalu je ORF izdala katalog s slikami vseh nastopajočih. Samo naših fotografij ni v njem. Iz Ljubljane so sicer menda poslali slike v Beograd na centralo JRT, oni pa so jih pozabili poslati naprej na Dunaj.

Tudi s ploščami so bile težave. Takrat sem snemal za RTB in komaj sem jih prepričal, da so ploščo sploh izdali in mi poslali 50 izvodov. Sam sem v Ljubljani kupil 50 navadnih modrih map in doma vlagal plošče v te mape.

Lado Leskovar o promocijskem gradivu

Kako pa ste sicer znašli na Dunaju?
Že ko smo prišli na prvo vajo, sem opazil, da je v orkestru cel kup mojih znancev: Mile je igral trobento, Lado Kovač bobne, Duško Gojković je igral drugo trobento … Garderobo sem si delil z znamenitim italijanskim pevcem Claudiem Villo. Ko smo šli na izlet v Grinzig, je vso družbo zabaval s tem, da je stopil na mizo in začel prepevati napoletanske pesmi. Precej sem se družil tudi s španskim pevcem Raphaelom, ki je bil takrat izjemno popularen v Španiji. Ko sem leta 1968 nastopil v Barceloni, sem kar zrasel v njihovih očeh, ker sem ga poznal. In na zaključnem sprejemu po festivalu je orkester igral Strangers in the night, jaz pa sem stopil k njim in jih prosil, če lahko zapojem z njimi. Seveda so mi dovolili in cela dvorana je vstala in mi ploskala. Edini sem bil, ki sem si upal v živo zapeti še kaj drugega kot zgolj svojo pesem.

Je bilo takrat že kaj lobiranja?
Ja, pri meni so se oglasili Španci, če bi lahko pri naši žiriji kaj posredoval. No, niso ravno direktno rekli. Šef njihove delegacije je govoril, da jim je moja pesem izredno všeč in da ji bodo oni dali največ glasov. Tako lobiranje.

Velikokrat ste nastopili tudi s pevci iz drugih držav, ki so nastopali na evrovizijskem festivalu.
Mnogi danes ne vedo več, da so v šestdesetih in sedemdesetih letih tuji pevci kar pogosto nastopali pri nas. Pogosto so bili gostje festivala Slovenska popevka, Radio Ljubljana pa je sodeloval tudi v redni mesečni oddaji evropskih radijskih postaj Glasba ne pozna meja. Vsako leto je bil v eni od sodelujočih držav tudi koncert, tako je v Ljubljani npr. nastopil Gianni Morandi, jaz pa sem na takem koncertu nastopil v Londonu. Pel sem Merci, cherie v angleščini. Na istem koncertu je nastopila tudi zmagovalka iz leta 1965 France Gall. V Domu sindikatov v Beogradu pa sem imel koncert skupaj z Gigliolo Cinquetti, v prvem delu sem pel jaz, v drugem pa ona.

Udo Jürgens in Sandie ShawFoto: ORF / Songcontest.orf.at

Kasneje na jugoslovanskih izborih niste več nastopali.
Ne. Sploh pa mislim, da ni primerno na ta festival pošiljati večkrat istega pevca.

Zato ste pa nekajkrat spremljali festival kot novinar.
Prvič že leta 1968 v Londonu kot dopisnik beograjske Politike, v živo pa sem se oglašal tudi za Radio Beograd. Bival sem v stanovanju takratnega dopisnika Radojčića v strogem središču mesta, spominjam se, da so bili pred hišo parkirani sami bentleyji. Mnogi so se me še spominjali iz prejšnjega leta, veliko sem se družil zlasti s Philipsovo ekipo, ker sem takrat zanje snemal v Nemčiji. Nato sem imel dolg premor do Münchna 1983. Takrat sem bil že v Ljubljani na radiu kot urednik in sem se usedel v avto ter se odpeljal gor. Prisedel je še Tomaž Domicelj. Ampak za to poročanje nisem dobil nobenega honorarja, še za hotel mi niso dali, tako da sva s Tomažem spala pri prijateljih. Samo kilometrino so mi odobrili. Enako je bilo tudi naslednje leto v Luksemburgu. Spal sem v Metzu pri nekih naših izseljencih, ki sem jih spoznal, ko sem kot urednik spremljal naše goveje ansamble na gostovanjih pri njih. Pa v Bruslju 1987 sem tudi spal pri naših rojakih.

S pevci nisem delal dosti intervjuje

Ko sem poročal za TV-dnevnik, sem moral v nekaj minutah povedati vse o politični situaciji, npr. v Bruslju, pa več o zakulisju, o tem, kdo ima največ možnosti, za koga se lobira in navija.

S pevci nisem delal dosti intervjujev, saj sem itak vnaprej vedel, kaj bodo odgovorili.

Predolgo sem že v tem svetu, da vem, kaj lahko kdo pove.

Lado Leskovar

Kakšna je primerjava med Dunajem 1967 in Münchnom 1983 ali Brusljem 1987?
V Münchnu je bilo že veliko več šova. Festival je bil že v športni dvorani in je bilo vzdušje bolj sproščeno. Na Dunaju so bili gledalci še v metuljčkih in toaletah, kasneje tega ni bilo več. Pa seveda skrb za varnost: na Dunaju ni bilo še nobenega varnostnika, teroristični napad na olimpijskih igrah 1972 je to močno spremenil. Sva jo pa s Tomažem na zaključnem banketu pošteno zagodla Danielu in ostalim. Ti so se zelo naduto obnašali in na veliko proslavljali, ker so osvojili 4. mesto. Midva sva pa šla k orkestru – bili so v irharicah, vse skupaj je potekalo v tipičnem bavarskem šotoru – in jih prosila, naj zaigrajo Trompetten-Echo. Pod tem naslovom Nemci poznajo Avsenikovo Na Golici. Seveda so jo z veseljem zaigrali, midva pa sva našim Črnogorcem dejala: Tale je slovenska, kdaj bodo pa kakšno vašo zaigrali?

Lado Leskovar in Tomaž DomiceljFoto: Alesh Maatko

In ob koncu osemdesetih let ste kot glasbeni urednik spet sodelovali na jugoslovanskih izborih?
Takrat sem bil nekaj časa v službi na televiziji. Skrbel sem za izbor pesmi, ki jih je TV Ljubljana pošiljala na zvezni izbor, nekajkrat sem bil tudi v zvezni žiriji, ki je izbirala pesmi. Od leta 1987 do 1990 sem bil šef slovenske delegacije, ki je potovala na jugoslovanski izbor.

Kako so potekali interni izbori?
V vsaki republiki je bil razpis. Pri nas je vedno strokovna žirija izbirala skladbe, ki smo jih potem poslali na jugovizijo. V teh žirijah so bili vedno glasbeni strokovnjaki, npr. Mojmir Sepe, Bojan Adamič … Bilo je iskreno profesionalno narejeno. Zavedali smo se, da bomo kot Slovenci zelo težko zmagali, zato smo hoteli poslati vsaj kvalitetne skladbe. Mislim, da nam je kar uspevalo. V Novem Sadu 1989 so pele Alenka Godec, Marta Zore in Mojca Vižintin vokalno in aranžmajsko izvrstno skladbo, ki pa seveda ni imela niti najmanjših možnosti za zmago.

Kakšen poseben spomin na te izbore?
Najslabše sem se počutil v Zadru leta 1990. Imeli smo bolj kilave komade. Takrat se je prvič pojavila Helena Blagne. Zamudila je dva dni in sem čisto ponorel, pa mi je malo zamerila. Urša Vlašič itak ni bila nikoli prava pevka, Vili Resnik je bil še nov pri Pop designu in še ni kazal, kaj bo iz njega. Poleg tega se fantje niso znali obnašati. Tudi če stanuješ v istem hotelu, je treba pri zajtrku pozdraviti človeka. V Zadru so se že čutile mednacionalne napetosti. Zagrebški urednik Silvije Hum je kar naravnost rekel: »Ide naša, ko vas …«

Miša Molk je bila lani vodja evrovizijske delegacije.Foto: Alesh Maatko

Kaj pa Ema?
To je sintetična glasba. Če je glavna gospa Miša Molk, ki nima nobene glasbene izobrazbe, pa javno komentira, kdo je dobro, kdo pa zanič pel v živo, potem se vse neha.

Saj zdaj Miša Molk ni več glavna. Ali pa se to še kar vleče?
Seveda se vleče. Išče se stvari izven glasbe, to ni več glasbeni festival. Nič nimam proti ljudem, ki so seksualno drugam usmerjeni, tudi sam imam ogromno prijateljev med njimi, ampak kadar ta smer popolnoma prevlada nad drugimi, je to diskriminacija proti tistim, ki so drugačni. Sestre so bile slaba kopija nečesa, kar so Izraelci že zdavnaj naredili in s tem zmagali. Vse skupaj pelje stran od glasbe. Tako kot je rap stran od glasbe. Edino, kar je rap dobrega prinesel, je to, da je osvežil ideje, ki jih dajemo v zabavo. Ne vem pa, zakaj vseh teh idej ne znajo izraziti brez psovk. Poleg tega popolnoma neprofesionalno pojejo oziroma govorijo tekst. Če jim ritmično zmanjka za eno noto, kar preskočijo iz knjižnega jezika v sleng ali narečje. Naj naredijo celo pesem v slengu ali v narečju, nimam nič proti. Če naj bi vse temeljilo na besedilu, bi morali imeti vsaj dobro dikcijo, tega pa nimajo, ker niso dobri obrtniki. V čem je štos, če je tehnično tako slabo narejeno, da polovice ne razumem.

Pankerji so bili tudi uporniki …
S Petrom Lovšinom sva prijatelja. Delal sem intervju z njim in odgovoril mi je, da je pank predvsem ideja. Ampak s čim to idejo razširjaš, Pero? Z glasbo ne, ker imaš samo dve harmoniji, ritem itak ni pomemben, ker je ritem stvar okolja in ima vsaka stvar svoj ritem. Z besedilom pa tudi ne, saj imaš tako dikcijo, da polovice ne razumem. In mi je dal prav. Sem za spremembe, vendar pa morajo te spremembe imeti obrtniško osnovo. Podoben primer je garažni rock. Človek zaigra tri akorde na kitaro in postane zvezda. Tako je tudi v teh televizijskih resničnostnih oddajah. Ljudje postanejo zvezde, zaslužijo veliko denarja zato, ker kavsajo pred kamero. Ej, za to imamo porno filme.

Bolj ko misliš, da nižje že ne gre …
Pa gre. Življenje sicer pozna valovanje, ampak to je čista dekadenca.

Gre tudi evrovizijski festival v to smer?

Imam občutek, da so na evroviziji včasih nastopale znane zvezde, ki so predstavljale svoje države. Danes ni več tako. Danes je evrovizija promocija novincev, namesto da bi bila nekaj, kamor pridejo že izdelani pevci in glasbeniki. Zato je tudi glasbe manj. Zame je čista katastrofa to, kar je lani zmagalo.

Pa pustimo stil, ki nam je lahko všeč ali pa ne, govorim o tem, da gremo stran od glasbe. Zakaj pa se festival imenuje Eurovision SONG Contest?

Lado Leskovar o Evrosongu

Se vam zdi prav, da je letos našo predstavnico v zadnji instanci izbiralo zgolj ljudstvo s telefonskim glasovanjem?
Telefon ni prava formula, tudi tu gre le še za denar, da pošta in televizija zaslužita. Glasovati bi morale strokovne žirije. Ljudstvo bo poslušalo tisto, kar mu bomo servirali. Okus ljudstva je povsod po svetu šel k vragu, ker se je uveljavil kokakola sistem: najbolj prodajano je tisto, kar nima nobene vrednosti, še škodljivo je. Tudi v zabavni glasbi je tako. Naj cvetejo vse rožice, pravim, ampak žlahtne rožice plevel preraste in to se zdaj dogaja. Izumimo nekakšnen pips, da bomo popipsali ves ta plevel. Ne zavzemam se za nekakšne bunkerje, ampak stroka mora o vsaki stvari povedati svoje, potem pa naj si ljudstvo od tistega, kar je strokovno, obrtniško narejeno, izbere, kar hoče. Čeprav je tudi pri žirijah marsikaj narobe, kar sem videl na Dunaju. Ker ne moreš glasovati za svojega predstavnika, podeliš točke največjemu avtsajderju, ne pa tistemu, kar ti je res všeč. S tem svojega favoriziraš.

Zmagovalka ESC 1967, Sandie Shaw.Foto: ORF / Songcontest.orf.at
Aktualno dogajanje lahko spremljate še na našem družbenem omrežju TWITTER in FACEBOOK.

Sorodne novice

6.10.2017

Med TOP 10 jugoslovanskimi ESC skladbami celo dve slovenski

8.9.2017

Šest portugalskih evrovizijskih biserov; iz vsakega desetletja eden

12.6.2017

Zbor Rdeče Armade, ki je prepeval na ESC 2009, prihaja v Slovenijo

7.1.2017

Kijevski vrhunci oziroma kako je Ukrajina že organizirala Evrovizijo

26.8.2016

Mito Trefalt – In memoriam

Facebook

Twitter