REPORTAŽA

Kijevski vrhunci oziroma kako je Ukrajina že organizirala Evrovizijo

Ukrajina je že gostila Pesem Evrovizije, in sicer leta 2005, ko je Slovenijo zastopal Omar Naber. In takrat je bila v Kijevu zraven tudi naša ekipa Evrovizija.com. Kako je bilo pred dvanajstimi leti, pa v zanimivem pregledu, ki ga ja pripravil evrovizijski mojster Samo Koler.

Opomba: Zapis je nastal po Evroviziji 2005, v tokratni zgodbi pa se – glede na to, da bo Pesem Evrovizije letos znova v Kijevu – spominjamo prijetnih dogodkov, ki so se takrat zgodili naši ekipi.
Evrovizijski napisi na vsakem koraku.Foto: Alesh Maatko

1. KIJEV – Pravzaprav nismo čisto dobro vedeli, kaj naj pričakujemo: še eno sivo, razpadajoče sovjetsko mesto ali kaj bolj spodbudnega?

Dočakalo nas je popolno presenečenje. Z letališča v mesto pelje avtocesta s po štirimi pasovi v vsako smer, mestne avenije so izjemno čiste, gromozanske stavbe neoklasicistično-stalinističnega tipa ne kažejo znamenj časa. Glavna ulica Hreščatik, ki jo ob vikendih v celoti zaprejo za promenado, med evrovizijskim tednom pa so se tam na vsakih nekaj deset metrov dogajali koncerti in se je bilo še opolnoči izjemno težko premikati zaradi množice mladine, ki se je popolnoma identificirala z evropskim tednom. Sanostanski kompleks Pečerska lavra in brezštevilne cerkve z zlatimi strehami, posejane po mestu. Izredno urejeni parki in drevoredi predvsem kostanjevih dreves, ki kažejo na dolgoročnejšo skrb in niso bili zgolj posebej »naličeni« za goste na festivalu. In prijazni Kijevčani, s katerimi se je sicer težko kaj zmeniti, saj angleščine še niso vzeli, pa saj imamo roke in slovenščino – nenazadnje smo slovanski bratje.

Številni spominki so bili leta 2005 evrovizijsko obarvani.Foto: Alesh Maatko
Policisti so bili na vsakem koraku.Foto: Alesh Maatko

2. VARNOSTNIKI – Kijev prav veliko izkušenj z organizacijo velikih prireditev nima, z evrovizijskim festivalom pa so hoteli vsemu svetu dokazati, da so sposobni izvesti tako obsežen projekt. V marsičem so tudi pretiravali: zdelo se je, da na vsakih 5 metrov stoji kakšen »organ«: policisti, pripadnih specialnih enot policije, policijski kadet, vojak, vojaški policist, varnostnik eden od številnih zasebnih varnostnih služb – vsak v svoji posebni uniformi. Malo so tudi pretiravali, predvsem zaradi slabe organizacije in koordinacije. Tako so nastajale nepotrebne vrste, ob vstopu v novinarsko središče so nam pregledovali torbe pri vhodu in pri izhodu. Ker ni bilo nobene zaresne nevarnosti, so si jo morali pač izmisliti in zagnali paniko zaradi neke pozabljene novinarske torbe. Naslednje dni so se sprehajali po novinarskem središču s slednimi psi. Smo pa naleteli tudi na duhovitega varnostnika. Ko so mi nekega večera ob odhajanju malo popustili živci in sem mu razlagal, da če že imam bombo, jo bom nesel ven in se nima česa bati, mi je odvrnil, da če imam bombo, potem sem jo dobil v tiskovnem središču, kar pomeni, da je bomba njihova in mi je ne dajo. Odtlej sva se že na daleč pozdravljala in se smejala.

Varnostni pregled pred vstopom v dvorano leta 2005.Foto: Alesh Maatko

3. DVORANA – Športna palača je v marsičem podobna dvorani Tivoli, če bi podrli steno med malo in veliko dvorano. Zunanjost je prejkone še slabša, zato so jo »oblekli« v zeleno tkanino in nanjo pritrdili utripajoče žarnice. Učinek na ekranu, pa tudi v živo je bil prav čaroben. Strešna konstrukcija je zdržala številne tone svetlobnih teles. Posebna zgodba so bili WC-ji, ki jih je bilo izrazito premalo (poleg tega so služili tudi kot kadilnica) in dvigalo, s katerim smo se (nekaj časa) vozili v dvoranico za tiskovne konference. Že ob prvi vožnji smo bili opozorjeni, da tik pred 3. nadstropjem dvigalo malo kihne, ampak da je sicer vse v redu. Pa ni bilo v redu, saj sem se naslednji dan znašel v dvigalu, ki je omagalo tik pred 3. nadstropjem, skupaj z dvema članoma španske snemalne ekipe in enim Švedom. K sreči je bil z nami še en Ukrajinec, ki je bil očitno dovolj visoko v hierarhiji, da je s svojima dvema mobilnima telefonoma dosegel, da so nas že po kakih 20 minutah rešili. Seveda sem odtlej hodil po stopnicah – zdrav duh v zdravem telesu.

Dvorano so takrat »oblekli« v zeleno tkanino.Foto: Alesh Maatko

Po zaslugi slovenskega veleposlanika g. Primoža Šeliga nas je čisto ob koncu obiskala še Ruslana in se usedla za bobne ter odbobnala in odcvilila backvokale za Stop. Posnela jo je tudi ukrajinska TV in morda je tudi to pripomoglo k 3 točkam, ki so jih Ukrajinci po telefonu namenili Omarju. Žal se je do takrat lokal že precej spraznil, ker so vsi hiteli dve nadstropji više na zabavo Anželike Agurbaš. Prav jim je! Vsem, ki sem jim naslednji dan pripovedoval o Ruslaninem nastopu, je bilo grozno žal, da so ga zamudili.

4. SLOVENSKI VEČER – Deset minut od dvorane proti središču mesta stoji velik zabaviščni center Arena in tega so organizatorji določili za evroklub. Rešitev je izvrstna, saj tako ni bilo treba krožiti po celem mestu, temveč so se vse zabave dogajale na enem mestu. Vabilo na slovenski večer je pri nekaterih zbudilo (milo rečeno) presenečenje: »Najejte se vnaprej, ker bomo postregli samo s prigrizkom!«, stari evrovizijski mački, ki so pa že kdaj doživeli prizore iz etiopskih taborišč na takih sprejemih, pa so to vzeli kot dober štos. Ker sem na slovenski večer pol ure po uradnem začetku, je bila miza s hrano popolnoma (ampak res popolnoma) prazna. Pijače pa je bilo dovolj. Omar je brenkal na kitaro, obiskali so nas tudi bivši bratje in zapeli z Omarjem – vrhunec večera je bil, ko sta Boris Novković in Omar zapela Tamaro.

Omar Naber in Ruslana na slovenskem večeru.Foto: Alesh Maatko
Omar Naber na uradnem saprejemu.Foto: Alesh Maatko

5. SPREJEM V MARIJINSKEM DVORCU – Z 39 sodelujočimi državami se je obseg aktivnih udeležencev tako povečal, da je organizatorju že težko najti primeren prostor, kamor bi povabil vse sodelujoče na sprejem. Ponavadi je tak sprejem priredil župan mesta prireditelja, tokrat je vabila kar ukrajinska televizija. In imela nadvse srečno roko z izbiro prostora, še več pa z vremenom. Prva polovica tedna je Kijevu res naklonila izjemno, že čisto poletno vreme. V času, ko ste v Ljubljani zmrzovali in bili čisto mokri, je bilo v Kijevu skoraj 30 stopinj in neskrbnega, kot sem, je sonce opeklo, tako da se mi zdaj lupi koža na rokah.

Sprejem je bil tokrat na odprtem, na ogromnem dvorišču Marijinskega dvorca. Igral je orkester (klasično glasbo), mize so se šibile pod dobrotami, vodka in vino sta tekla v potokih. Večina nastopajočih izkoristi ta sprejem za poziranje: vsi se slikajo z vsemi, vsi pevci so izredno prijazni, pevka iz Andore je bila v središču pozornosti, čeprav ni ravno cvet ženske lepote, Španke so se slikale z odbitimi Norvežani, vsi krožijo po ogromnem prostoru in se nastavljajo kameram.

Le naš dečko je bil vseskozi na enem mestu, zanj se ni skoraj nihče zmenil, on pa je svetu to brezbrižnost vračal. Ko se je zmračilo, seveda ni manjkal prekrasen ognjemet – sploh se zdi, da so Ukrajinci nori na ognjemete, saj smo ga doživeli skoraj vsak dan.

Odbiti Norvežani so si dali duška.Foto: Alesh Maatko

Tudi kakšen drug udeleženec se v svojem življenju ukvarja s čisto drugačno glasbo, pa nikomur ni prišlo niti na misel, da bi se zmrdoval nad festivalom. Moldavski rokerji Zdob ši zdub so zamudili na prvo vajo, ker se jim je na poti bojda pokvaril kombi, vmes so skočili še na en špil v Belorusijo in se nasploh čisto dobro imeli.

6. OMAR – Dober znanec iz Nemčije me je takoj, ko sem prvič stopil v tiskovno središče, presenetil z vprašanjem: »Pa kaj je s tem vašim fantom? Karmen se je pred dvema letoma preveč trudila, tale bi se pa lahko vsaj malo potrudil!« In res bi se nekdo, ki namerava biti profesionalni glasbenik, lahko malo bolj potrudil, pa če mu je vse skupaj še tako odveč. Dejstvo je, da je bilo samo na tiskovnih konferencah več ljudi kot na katerem koli njegovem koncertu v Sloveniji. In neprestano poudarjanje, da ta festival pač ni njegov »špil«, je čisto sprenevedanje. Saj bi se mu lahko odrekel!

Omar Naber ter slovenska delegacija se predstavlja v novinarskem središču.Foto: Alesh Maatko
Navijal je tudi naš veleposlanik z ženo.Foto: Alesh Maatko

7. POLFINALE – Navijali smo kot nori na čelu z našim veleposlanikom in njegovo ženo. Omar in Teja sta bila odlična – sploh je treba reči, da se je Omar popravljal iz nastopa v nastop. Druga generalka v sredo zvečer je bila še obupna, zato pa je bila četrtkova popoldanska vaja že odlična in mnogi kolegi, ki so ga dotlej že odpisali, so ga naenkrat začeli imenovati kot resnega kandidata za finale. Na sami prireditvi pa je bil Omar še boljši. Seveda smo bili en malček razočarani, vseeno pa je 12. mesto v polfinalu soliden dosežek. Omar sicer lahko o svoji pesmi meni, da je bila najboljša, a gre vendarle za le rahlo nadpovprečno balado, s katero pa je vendarle premagal vse primerljive moške balade (Finska, Belgija), pa tudi nekaj izrazito dobrih vokalistk, točke pa so prišle tudi od držav, ki v preteklosti do nas niso bile ravno radodarne: Finska, Monako, Avstrija, Ukrajina, Albanija. Na švedskem televotingu se je Omar uvrstil na 12. mesto, kar najbrž odraža realno stanje stvari.

Za Omarja smo navijali tudi mi, akreditirani novinarji (desno Samo Koler).Foto: Alesh Maatko
Zmagovalka Helena Paparizou.Foto: Alesh Maatko

8. FINALE – Sedeli smo čisto na vrhu dvorane, tik pod komentatorskimi kabinami, kar je omogočalo pravzaprav še boljši pogled na oder, slabo pa se je videlo na velike ekrane pod stropom, zato sem glasovanje spremljal v avli na velikem ekranu s pivom v roki in v mednarodni družbi – večinoma tehničnim osebjem, ki je del stalne ekipe, ki pripravlja evrosong in se skupaj z njim seli vsako leto na novo prizorišče. Zabavali smo se z ugibanjem, kdo bo dal komu 12 točk in kajpak večinoma uganili – pa saj ni bilo pretežko. Vsi pa so bili čisto navdušeni nad perspektivo Aten 2006. Boljše prizorišče bi najbrž težko izbrali, pesem gor ali dol. Grških zastav že tako ni manjkalo, po prireditvi pa so sploh vsi izjavljali, da so že od vsega začetka navijali za Grčijo. Čeprav sem nekoč že javno na televiziji izjavil, da je veliko bolje evrosong spremljati po televiziji, pa so bili tokrat tv gledalci vendarle prikrajšati za posebno doživetje ovacij in skandiranja, ko je 5 minut pred začetkom v dvorano stopil predsednik Juščenko, pa ob izvajanju ukrajinske skladbe, ki ima za domače občinstvo pač izreden čustveni naboj, ki je nam, tujcem, ostal nedostopen.

Na velikem odru je na koncu slavila Grčija in Helena Paparizou.Foto: Alesh Maatko
Alesh Maatko na Evroviziji 2005.Foto: Samo Koler

9. AFTER PARTY (ZABAVA PO ZABAVI) – Ker se je prireditev končala šele ob pol dveh zjutraj, nam seveda ni bilo težko dočakati jutra kar v Areni. Uspelo se mi je dokopati celo do nekaj hrane. Na velikem odru v sredini so podelili še nagrade Marcela Bezençona: nagrado sodelujočih komponistov za najboljšo skladbo je dobila črnogorska predstavnica, novinarji so za njaboljšo razglasili Chiaro, posebna žirija, sestavljena iz nekdanjih zmagovalcev, pa je svojo nagrado za najboljši umetniški dosežek podelila kar pravi zmagovalki – švedski Grkinji oz grški Švedinji Eleni. Razvil se je še pravi evrodisko in didžeja je v silnem navdušenju nad grško zmago celo zaneslo in je zavrtel celo Clowna iz leta 1988.

Kijev je v času Pesmi Evrovizije dobesedno živel z glasbenim izborom.Foto: Alesh Maatko
Evrovizijski prenos je komentirala Mojca Mavec.Foto: Alesh Maatko

10. SPET DOMA – Treba je bilo seveda prebrati, kaj pišejo oz so pisali časopisi. Izvedeli smo marsikaj novega, recimo, da je na festivalu sodelovala tudi Češka (!), nekje so zapisali, da so imeli v polfinalu težave s televotingom v Maroku (v resnici v Monaku), spet drugje, da je letos prvič sodelovala Belorusija (v resnici Bolgarija). Maroko – Monako, Belorusija – Bolgarija. To vendar tako podobno zveni! Le kdo bi zameril tujcem, da ne ločijo med Slovenijo in Slovaško. Še bolj smešni so bili komentatorji in ocenjevalci (komentatorka Mojca Mavec je doživela vse od vznesenih pohval do popolnega popljuvanja), ki se nikakor ne morejo odločiti, kaj bi od evrosonga sploh radi. Poseben ocvirek je bil predlog, da bi Emo kar ukinili. Za 35 milijonov tolarjev (če je verjeti navedbam v članku) namreč RTVSLO dobi skupaj z Emo in jubilejnim koncertom skoraj 10 ur zabavnega programa (brez ponovitev), ki se ob tem ponaša z eno največjih gledanosti. Takih oddaj pa se menda ne ukinja, če si pri zdravi pameti.

Sporočilo slovenskega predstavnika Omarja Naberja.Foto: Alesh Maatko
Aktualno dogajanje lahko spremljate še na našem družbenem omrežju TWITTER in FACEBOOK.

Sorodne novice

10.2.2018

Takle mamo, ko pustne maske zavzamejo veliki evrovizijski oder

19.2.2019

Ema je vedno zabavna, komentarji še bolj! To še kako vesta Juš in Rok!

24.2.2018

Slovenci na Evroviziji: Trikrat sedmi, v finalu 5-krat, brez finala 10-krat

10.1.2019

To so evrovzijske obletnice 2019 oziroma tega zagotovo niste vedeli

11.1.2019

Slovo 'evrovizijske' napovedovalke

Facebook

Twitter