Miha Alujevič

Miho Alujeviča poznamo predvsem po uspešnem režiranju, petju v operetah, muzikalih pa tudi kot pevca francoskih, hollywoodskih in slovenskih šansonov ter visoko izobraženega umetnika, ki se ne nazadnje predstavlja tudi v komercialni glasbi. Zagotovo bi lahko dejali, da je Miha Alujevič eden izmed tistih nadarjenih Slovencev, kjer nemogoče postane mogoče. Predvsem zaradi tega, ker v svoje delo vnaša profesionalen odnos in ker s skromnim pristopom žanje uspehe tako v domovini kot v tujini.


Miha, čeprav deluješ precej v ozadju, daleč stran od medijskega blišča, bi lahko dejali, da si vseeno uspel v svoje poslu. Kaj je tvoj ključ uspeha?
Predvsem je ključ v katerega verjamem – iskrenost. Ljudje vedo kdaj kdo dela iskreno in dobro in kdaj blefira. Če človek dela iskreno, dobro, kvalitetno in predano, ne potrebuje medijskega blišča, čeprav pomaga pa (smeh).

Kaj je biti težje: pevec, igralec ali režiser?
Meni je super početi vse kar počnem. Ene stvari prinašajo težave, druge te veselijo – kot v vsakem poklicu. Na srečo se nimam za nekaj posebnega, ker se pač ukvarjam z vsem. Mogoče sem se kdaj v preteklosti, pa so me hitro ozemljili, zdaj pa vem, da je vsak poklic, ki ga človek opravlja dobro in iskreno – dober poklic.

Glede na to, da si dejaven na številnih področjih, kako dejansko poteka tvoj dan?
Dan ni niti enkrat podoben dnevu. Imam nekaj stvari za katere vem, da jih moram narediti. Na primer vsaj eno uro na dan si vzamem čas za pevsko tehniko, potem pa še dodatno učenje novega materiala. Tudi na fitnes hodim redno, ostalo pa zavisi. Kadar so vaje v gledališču, potem sem tako ali tako vedno tam, če pa imam zvečer nastop, koncert ali vodenje, potem imam obvezen popoldanski spanec in kadar gre za koncert sem cel dan tiho. Ljudje okoli mene imajo vsaj takrat malo miru (smeh).

So vse tvoje pesmi tudi tvoje sanje ali pa je to le projekt, ki si ga nedavno predstavil slovenski javnosti?
Včasih so pesmi tudi nočna mora – predvsem v fazi učenja. Na repertoarju imam dosti zahtevnih pesmi in pri le-teh res traja dolgo preden zazvenijo tako, kot morajo. Takrat jih sovražim, potem pa zmeraj vzljubim. Naše pesmi, naše sanje je večer muzikalov oziroma skladb iz le teh, ki jih predstavljamo po slovenskih odrih. Veliko znanih melodij je, za katere ljudje niti ne vedo, da prihajajo iz muzikalov in tu jih – bodisi z bandom, bodisi z orkestrom ali godalnim kvartetom predstavljamo.


V Sloveniji imamo tudi vrsto navideznih zvezdnikov, ki bi bili radi najboljši med najboljšimi. Se ti zdi, da ti umetno narejeni umetniki mečejo slabo luč na vse skupaj?
Verjetno mečejo slabo luč, verjamem da je tako. Mogoče s tem marsikomu zaprejo pot, ampak saj vedo kaj počnejo. Publika pa kaj kmalu prepozna kdo je iskren.

Kako meniš, kako bi te opisali prijatelji, menda imaš tudi svoj klub oboževalcev?
Trmast, neorganiziran! Res sem oseba, ki jo je treba priganjati na marsikaterem področju, ne v poklicih, ampak v vsem kar gre poleg – kar zadeva intervjujev, oglaševanja in podobno. Urška Orlič – s katero sva postala prijatelja – me je nekega dne vprašala, če bi imel kaj proti, če bi mi vodila fan klub. Seveda sem se nasmejal do solz – jaz pa fan klub?! Urška mi pomaga pri promoviranju koncertov, dogodkov in podobno in za to sem ji neizmerno hvaležen.

Za vsak uspešen projekt je še bolj pomemben pristop in ideja. Od kje črpaš ideje za številne projekte. Menda v svojem poslu ne maraš, da se karkoli ponavlja …?
No, tako ali tako vsi ustvarjalci bolj ali manj krademo že videno in potem preurejamo. Je pa res, da pri koncertih vedno skrbim, da se skladbe spreminjajo, dodajajo in podobno. Le tako tudi tisti zvesti poslušalci niso naveličani enih in istih skladb. Zelo se trudim ne izvajati najbolj zlajnanih in najbolj poznanih melodij, ki jih pojejo vsi. Iščem več, dlje in še boljše. Kje dobim inspiracijo? V življenju.

Tvoje delo so opazili tudi v rodnem Celju, kjer si nominiran za Naj Celjana. Si ponosen na takšno nominacijo?
Zlagal bi se, če bi rekel, da mi ne godi. Nekako mi ni prišlo niti na misel, da se bo tako izteklo in bom pristal med desetimi nominiranci. Jemljem si kot čast in v ponos, malo pa godi (smeh).

Sodeluješ s številnimi umetniki iz tujine, ena izmed njih je tudi Shirlie Roden. Kaj te fascinira pri znanih osebnostih, ki jih recimo poznamo samo iz časopisov, ti pa jih med drugim poznaš tudi osebno?
Najbolj me fascinira pri res znanih ljudeh, da so povsem preprosti in iskreni, samo slovenske ''zvezde'' se imajo za zvezde. V tujini pomeni biti ''zvezda'' garati, garati, garati. In zaradi tega nimajo problemov ne s sabo, ne z drugimi, ker verjamejo v svoj talent..Recimo, dve največji zvezdi nemškega muzikala – Katja Ebstein in Uwe Kroger s katerima sem v rednih kontaktih sta dve najbolj preprosti osebi, kar jih poznam. Shirlie pa je tako ali tako moja prijateljica že dlje časa in vsi mi pomagajo, kar bi težko rekel za nekatere slovenske ''kolege''.

Kje se bolje počutiš, doma ali na odru?
Vsekakor na odru! Ljudje, ko me spoznajo so zmeraj presenečeni, da sem po naravi bolj zadržana osebnost. Vem, tisti, s katerimi delam kot režiser bodo rekli vse prej in omenili moja vpitja, kričanja, toda to je posel. Drugače mi je v življenju dostikrat nerodno. Na odru pa se vse odpre, ne vem, po mojem se moraš s tem roditi.

In nenazadnje si morda tudi umetnik v kuhanju? Menda je to tvoje edino področju, kjer si bolj lačen kot sit …?
Joj, tudi pri matematiki bi se našla velika luknja. Priznam, ne znam kuhati in se niti ne trudim. Ko pa se, pa je vse zažgano in to kljub temu, da se zelo zelo zelo potrudim, mislim, da sem brezupen primer (smeh).

Avtor: Alesh Maatko | Datum: 13.01.2010 | Ljubljana